Prve tri kreposti: vera, upanje in ljubezen, imenujemo tudi podarjene kreposti. So dar. Preprosto jih v sebi odkrijem. Na svoj način se mi zgodijo. Nihče me ne more prisiliti v te kreposti: tako da bi veroval, kakor da bi ljubil, kakor da bi upal.

Najprej se ustavimo pri veri. Marsikdo za sebe pravi, da je veren, ker je bil pri krstu, pri birmi, ker gre ob nedeljah k maši. Razlikovati moramo dve besedi: biti veren in biti religiozen. Dokler samo opravljam neka dejanja zato, da bodo opravljena in pri tem ne vzpostavljam osebnega odnosa z osebo, to je z Bogom, še ne morem govoriti o veri. V teh primerih govorimo o religioznosti. Religioznost sama pa še ni krepost, ker me nič ne spreminja. Sem zgolj tehnični izvrševalec nekaterih dejanj, ki se nanašajo na Boga.

O vernosti začnemo govoriti takrat, ko vzpostavljam osebni odnos z Bogom. Takrat je Bog zame navzoč, tukaj in sedaj. Doživljam njegovo bližino in to me napolnjuje z mirom, toplino, tolažbo, pogumom, … To doživljanje Boga pa se mi zgodi. Lahko dalj časa religiozno opravljam neka dejanja (npr. molim določeno molitev), kar naenkrat pa zaznam, začutim, da je tukaj Bog navzoč. Ker se to zgodi mimo mojih načrtovanj, me na svoj način preseneti, zato govorimo o podarjenosti vere. Doživetje je tako jasno, prepričljivo, da v meni ustvari gotovost o resničnosti Božje navzočnosti. Na osnovi tega doživetja je tudi človekov razum deležen spoznanja Boga. Boga sem spoznal iz dogodka, ne iz knjige. To ni naučeno védenje o Bogu, pač pa izkustveno védenje o njem. O njem vem to, kar se izkustil, doživel.

Praktična posledica vere, ki se mi zgodi, je, da se zmorem ves, vse svoje življenje, vse, kar se z menoj dogaja, izročati v Božje roke. Na vse začenjam gledati skozi Božje oči – kakor da bi prejel druga očala. Vera pa me zato tudi osvobaja od zaskrbljenosti, strahu, obupa. Hkrati pa me dela sproščenega, radostnega človeka. Ker doživeti Boga pomeni, zaživeti v stalnem objemu nekoga, ki te ima rad, te razume. V Svetem pismu bomo našli takšna izkustva: Gospod je moja moč; je moja skala, je moj utrjen grad (prim. Psalmi). Vera pa v meni prebudi tudi hrepenenje po Božje bližini. Jaz postanem kakor suha žejna zemlja, ki hrepeni po vodi (prim. Ps 63). Z vero nikoli več nisi osamljen, ker je vedno s teboj Bog in ga zaznavaš tudi zunaj »religioznih« opravil. »Religiozna« opravila (molitev, maša, spoved, …) postanejo le konkretno sredstvo, preko katerega se živo in intenzivno povezujem z Bogom. Takrat sem ves le zanj.

Sem že kdaj doživel-a takšno Božjo bližino?

br. Primož, Miroljubni Grizli, GDA