V tej duhovni misli želim svtopisemsko pokazati na službo voditelja. Služba voditelja se pojavi v času, ko se Izraelci oblikujejo kot narod. To je bilo v času bivanja Jakobovih sinov v Egiptu. Potem ko so pomrli Jakobovi sinovi vključno z Jožefom in ko se je tudi pri Egipčanih zamenjala dinastija, so Izraelce naredili za sužnje. V narod se oblikujejo kot sužnji. So brezoblična masa ljudi. Kljub temu, da se v njih pojavi hrepenenje po svobodi, se to ne uresniči tako dolgo, dokler jim Bog ne postavi voditelja, to je Mojzesa in Mojzes ob sebi takoj vzpostavi vodstveni aparat. Ni bil sam, ob sebi je imel še brata Arona in skupaj sta delovala kot vodstvo Izraelcev. To je pripeljalo do tega, da so Izraelci zapustili Egipt in se napotili proti svoji, obljubljeni, deželi.

Pot skozi puščavo lepo opiše, kako se v tem osvobojenem ljudstvu vzpostavljajo oblastne strukture. Ko na poti srečajo Amalečane in je potrebno prečkati njihovo deželo, so morali vzpostaviti vojsko. Z Amalečani se je bilo potrebno boriti in si z vojaško zmago nad njimi zagotoviti varen prehod njihovega ozemlja (prim. 2 Mz 17,8-13).

Pod goro Sinaj se Mojzes sooči z novo težavo. Med posamezniki in družinami nastajajo spori, ki jih je potrebno reševati. Za vse je bil Mojzes sam, zato so stali cele dneva v dolgi vrsti, kdaj bodo prišli na vrsto, da jim bo razrešil spor. To je opazoval njegov tast Jetro in mu dal nasvet: »To, kar delaš ni dobro. Sebe in ljudstvo boš čisto izmučil. … Dam ti nasvet in Bog bo s teboj. Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo. Izberi pa si iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi. Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu; vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj rešijo sami« (2 Mz 18,17-22). Tako se vzpostavita dve oblasti, zakonodajna in sodna. Temelj za delovanje vseh oblik oblasti pa je postavitev zaveze na Sinaju v obliki desetih zapovedi – ustave.

Naslednji korak pri vzpostavitvi urejenega življenja izvoljenega naroda je bilo obredje. Temu je posvečena celotna 3 Mojzesova knjiga, pred tem že del 2. Mojzesove knjige in še na več drugih mestih.

Obdobje kraljev, to je od 10. do 6. stoletja pred Kristusom pokaže na naslednjo pomembno stvar pri vodenju. To je zvestoba. Ko je bil kralj in z njim ves dvor ter ljudstvo, zvesto Bogu in postavi, je šlo vsem dobro. Kadar so se prepustili nezvestobi in sledili različnim malikom, jim je šlo sabo. Nazadnje zaradi nezvestobe padejo celo v roke drugemu narodu, najprej Asircem in dokončno še Babiloncem, ki opustošijo njihovo deželo, nje same pa naredijo za sužnje. Iti dobro in zvestoba postavi, torej Bogu, sta med seboj tesno povezana.

Ko Jezus vzpostavi skupino učencev, apostolov, sčasoma tudi med njimi izbere tistega, ki bo njihov voditelj. Matej poroča o izbiri Petra, ko mu reče: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Matej pravi, da se je to zgodilo že v času Jezusovega javnega delovanja. Janez poroča o postavitvi Petra za glavnega pastirja. To je bilo po Jezusovem vstajenju, ob priložnosti prikazanja ob Tiberijskem jezeru. Najprej ga izpraša o tem, če ga ima rad, nato mu pravi: »Hrani moje ovce« (Jn 21,15.17) oziroma »Pasi moje ovce« (Jn 21,16). Skupnost apostolov potrebuje nekoga, ki jih bo povezoval. Potrebo po tem, da bi bil nekdo med njimi »glavni«, izpriča Janez že ob samem vstajenju Jezusa. K praznemu grobu sta skupaj tekla Janez in Peter. Janez je bil očitno pri boljši kondiciji in je h grobu prišel pred Petrom. Vendar v grob ni vstopil, počakal je Petra, da je v prazen grob stopil najprej on. Dal mu je prednost, naj gre on naprej (prim. Jn 20,3-8).

Janez je imel veliko spoštovanje do Petra. Pušča mu pobudo. To dokazuje dogodek, ki se je zgodil po binkoštih. Skupaj sta šla v tempelj in pri vratih našla hromega, ki je prosjačil. Janez prepusti Petru, da izpelje pogovor in tudi ozdravitev hromega (prim. Apd 3,1-10).

Iz tega hitrega pregleda vodstvene službe pri Izraelcih v stari zavezi kakor pri apostolih v novi zavezi lahko potegnemo nekaj bistvenih značilnosti:

• brez vodstva je skupina brezoblična masa.
  
• voditelj je postavljen (ne postavlja se sam)

• voditelj najde pomočnike in jim dodeli delo

• zvestoba pravilom in tistemu, ki jih je dal, zagotavlja, da bo skupini dobro
  
• voditelj je poklican imeti pobudo.
  

Veliki misijonar apostol Pavel je v mnogih krajih zasejal vero v Kristusa in zagotovil, da je skupnost verujočih imela potrebno trdnost. V vsaki krajevni Cerkvi je postavil predstojnika. Soočil se je z dejstvom, da mora za to vlogo skrbno izbrati, kdo je primeren za to službo. Ni dovolj, da zna dobro delati. Še celo pomembnejše je, kdo, kakšna osebnost je predstojnik. To, kar je predstojnik v sebi, bo prenašal na celotno skupnost. Če je sam umirjen, bo prinašal umirjenost; če je nervozen, bo na vse prenašal nervozo; če je vesel, bo prinašal v skupnost veselje, …

Pri tem Pavel kaže na pomembnost zunanje podobe voditelja kakor na notranjo podobo voditelja. Opis voditelja je Pavel napisal na več mestih. Prisluhnimo pa opisu, ki ga redko prebiramo skupaj. Pisal je svojemu učencu Titu, kakšen naj bo:

Starešina mora biti neoporečen, mož ene žene, naj ima verne otroke, take, ki jim ni mogoče očitati razuzdanosti ali nepokorščine. Ker je predstojnik Božji oskrbnik, mora biti neoporečen. Nikakor ne sme biti ne prevzeten ne jezljiv, ne pijanec ne pretepač in ne nesramen dobičkolovec. Biti pa mora gostoljuben, dobrotljiv, razumen, pravičen, svet, sebe mora obvladovati. Trdno se mora držati zanesljive besede, ki je v skladu z naukom. Tako bo zmožen z zdravim poukom spodbujati, nasprotnike pa izpodbijati (Tit 1,6-9).

Želim vam, da bi vam ob današnjem dnevu tudi te misli pomagale k oblikovanju dobrih skavtskih voditeljev. Žal ne morem biti z vami – potreboval bi bilokacijo.

br. Primož, Miroljubni Grizli, GDA